Atlantis, davno izgubljena novomeška diskoteka, je svoje ime prevzela od potopljenega fantomskega mesta napredka, ki še danes buri duhove iz globin Atlantskega oceana. Platon v edinem ohranjenem viru zapiše, da naj bi ga ustanovili polbogovi 9000 let pred njegovim časom, pomorska sila v koncentričnih krogih pa naj bi se ponašala z nepredstavljivo floro in favno kot tudi zavidljivo gospodarsko, družbeno in vojaško močjo. Vedno bolj samozadostna, objestna in zaverovana vase pa je zato slej ko prej morala doživeti moralni bankrot. Božansko se proti človeškemu zopet izkaže kot nepremagljivo, saj civilizacijo v enem dnevu s poplavami in potresi izbriše s površja Zemlje. Atlantis je nedavno svoj prostor našel tudi v new age-u ter poprijel mnoge nove dimenzije; otoku so zaradi njegove nadpovprečne razvitosti nekateri pripisovali moč, ki naj bi prekašala današnjo tehnologijo, in sicer v obliki letečih vozil, laserjev in hologramov, spet drugi pa so verjeli, da njegovi prebivalci niso izginili, pač pa so pobegnili na drug planet, odkoder nas sedaj opazujejo; omembe vredna je npr. tudi nacistična ideologija, ki je izgubljeno civilizacijo povezovala celo z začetki arijske rase. Imperij v tokratni interpretaciji personificira centralna ženska figura pod imenom Fata morgana, ki jo danes poznamo kot optično iluzijo zračnega zrcaljenja. Ime sicer izhaja iz italijanske različice poimenovanja Morgane le Fay, čarovnice iz srednjeveške legende o kralju Arturju, ki naj bi živela na podvodnem otoku Avalon, s svojimi močmi pa ustvarjala kompleksne privide utrujenim pomorščakom, podobno kot so jih na slušni ravni izvajale starogrške sirene. Kot inspiracija za grajenje lika je služila tudi Vanesa, človeška preobrazba meduze Uršule, ki v Disneyevi priredbi okoli vratu nosi školjko z glasom male morske deklice. Ilustriran svet užitka, ki te skozi hedonizem pripelje do pogubnega srečnega konca, je nastal izpod rok Maje Poljanc, temu pa je Claudi dodal portret ilustratorke same. Na njem je očitna tudi človekova obsesija z nevidnimi svetovi oz. potrebi po klicanju domnevno dejavnih duhov mrtvih skozi spiritualizem poznega 19. stoletja oz. domačimi seansami z »Ouija« govorno duhovno ploščo, ki jo ameriški trg še danes promovira kot igračo.
