Princip patosa, ki že od nekdaj vlada nad Balkanom, nastopa kot most med začetnim ter končnim poglavjem triptiha. Moč konstrukcije počasi prevzema lastnosti dekonstrukcije, zato bi delu namesto znanega protivojnega slogana “Ljubezen, ne vojne!”, zlahka pripisali njegovo obratno različico. Model nastopa v podobi distopičnega kupida na pogorišču nesojenih ljubezeni, zato bi koncept atmosfersko lahko umestili na prizorišče, z žveplenim dežjem požgane ter s strastmi obdane biblijske Sodome in Gomore. S prestreljenim srcem na napačni strani tudi sam potrjuje klišejsko a resnično predpostavko, da ranjeni ljudje, ranijo ljudi. Prekinitev telefonske (z)veze hkrati aludira na neosebnost današnjih odnosov preko medijskih posrednikov, kot tudi na prekinitev komunikacije s samim seboj, saj človek v 2024 več kot očitno še ni naveličan prelitja krvi; na slednje opozarja dramatično ozadje, ki vleče inspiracijo s performansom Marine Abramović »Balkan Barok«, na katerem umetnica sedi na gori krvavih kravjih kosti ter jih poskuša brezuspešno oribati greha kot aluzijo na nemogoč izbris žrtev jugoslovanskih vojn. Skozi stereotipne značilnosti patosa kot so strastna vznesenost, muka, trpljenje, pretirana čustvenost, avtor tako namerno vzpostavi prenapihnjenost podobe, ki mora v času poplave informacij, skozi atrakcijo iskati pozornost, da bi sploh lahko posredovala sporočilnost. Stroj za proizvodnjo patosa danes sicer vidi v aplikacijah za zmenke, saj nam podobno kot ostala družabna omrežja, odvzemajo dopamin ob pogledu na vse, česar domnevno nimamo. S tem smo postali kustosi ekranizirane podobe svojega življenja, saj se kažemo na način kot bi si želeli, da nas drugi vidijo, s tem pa iz sebe ustvarjamo proizvod, ki ga podobno kot korporacije, lažno promoviramo iz dneva v dan. Vse v meri, kot pravi starogrška maksima, pa vendar je avtor prepričan, da je venomer boljše, če človek čuti več kot pa da ne čuti ničesar. Apatijo namreč definira kot najhujšo bolezen modernega sveta, zato količino čustovanja premo sorazmerno povezuje z veličino človeka. Pri tem obenem izpostavlja pomembnost racionalnosti v svojem čustovanju, saj si navsezadnje nihče ne želi sindroma zlomljenega srca, ki so ga odkrili v 90. letih, ko je v Ljubljani med drugim delovala tudi diskoteka pod imenom Valentino, v kateri sta se spoznala njegova starša. V vsakem primeru se bitka nadaljuje, saj je kot pravijo, v ljubezni in vojni dovoljeno vse.
