Konceptualno, centralni motiv nebotičnika aludira na biblijsko zgodbo o ljudstvu, ki si je želelo zgraditi stolp do neba. S tem so človeško moč želeli izenačiti z vsemogočnostjo nebeške sile, zato naj bi le-ta kaznovala njihovo nečimrnost ter jim pomešala jezike; nezmožni sporazumevanja so gradnjo opustili ter se začeli razseljevati na različne predele sveta. Ker se zgodovina neprestano ponavlja, Claudi rad kot gradnike za konstrukcijo lastnega mita uporablja že vzpostavljene pripovedi, ki nosijo podoben nauk, ki si ga želi posredovati gledalcu. V ta namen je zgodba o Babilonu, ki se med drugim poimensko navezuje tudi na propadlo ljubljansko diskoteko, združena s starogrškim mitom Ikarja ter prestavljena v čas potrošniške družbe. Približevanje k vrhu mu namreč prinaša primerljive usodne posledice, saj krila narejena iz voska ne dovoljujejo, da se preveč približa k nedotakljivemu soncu. Tako ostaja v brezizhodnem položaju pekla na Zemlji, ki si ga ustvarjamo sami oz. tam, kjer se beda iz dneva v dan vse bolj blešči ter nas vrača h kaosu iz katerega smo nastali. Slednjo misel bi lahko povzeli tudi s pregovorom »kdor visoko leta, nizko pade«, saj si Ikar v novi različici mita krila sname sam ter se z vrha letala vrže v neznano. Aluzijo na konec sveta odraža tudi konstrukcija vzpostavljenega gradbišča-zabavišča, ki sredi opustošene krajine s svojim balastom kaže na prioritete izumetničenega kapitalizma, ki se kljub očitni apokalipsi, še vedno ironično slepi s svojo formo brez vsebine. Podobno kot preostali svet, jo pridno kupujemo tudi države Jugovzhodne Evrope, zato stopnišče v nebesa v tem primeru vodi do personifikacije pekla, ki s pokrivalom ljubljanske godbe, simbolično dirigira okuženemu svetu pod seboj. Za zaključek je kot zanimivost potrebno omeniti še eno izmed zadnjih želja Aleksandra Velikega ob koncu njegove bogate osvajalske kariere, in sicer obnovitev Babilona; nedolgo zatem ga je doletela nenadna smrt v 33 letu starosti, ki so si jo mnogi razlagali kot kazen božjo.
Rapidni razvoj umetne inteligence pri človeku vzbuja tako navdušenje kot strah. Nova tehnologija je obnorela svet, hkrati pa nismo zedinjeni ali nam slednja prinaša prekletstvo ali blagoslov. Sodelujoča umetnika sta si pred začetkom ustvarjanja razdelila delo; Nejc je bil zadolžen za kreiranje prostora, ki ga je generiral s pomočjo umetne inteligence, Claudi pa je ohranjal uporabo naravne za kreiranje likov na njem. Foto-kolaž nas tako pripelje prav na križišče znanosti in umetnosti. Razlog zakaj so podobe portretirancev ustvarjene s tradicionalnim pristopom za razliko od ozadja na katerem se nahajajo, aludira na dejstvo, da naravna inteligenca poseduje lastno energijo s katero kreira, medtem, ko umetna za svoje delovanje srka energijo iz okolja. Namen dela je torej v prvi vrsti preizpraševanje sožitja obeh v sodobnih umetniških praksah; ali se uresničuje starodavni frazem, da je človek človeku volk ter da si je s tovrstnim izumom nadel nevidno vrv okoli vratu ali pa tovrstna pomagala za domnevno višjo kakovost življenja presegajo nevarnosti, ki jih prinaša izkoriščanje le-teh za potrebe prevar? Vsekakor se nahajamo na edinstvenem zgodovinskem mejniku, ki bi ga lahko primerjali z izumom fotografije oz. ko tehnologija podre ustaljene definicije umetnosti ter nas sili v ponovni razmislek. V razmislek kako smo lahko z uporabo umetne inteligence kreativni kot doslej ali pa si z druge strani postaviti izziv ter v prihodnosti popolnoma zaobiti slednjo ter ustvariti nekaj, česar sama ni sposobna. Le-ta res, da izkazuje večino naših lastnosti, a vendar človeka samega ne more zamenjati; industrijski roboti naj tako oblačijo naš um in telo, neulovljivi duh pa je tisti, ki bo kot unikatna gonilna sila, venomer na voljo le nam. Živimo v svetu, kjer naj bi vsaka noviteta prinašala izboljšavo; s tem je človek venomer mazohistično na preži za perfekcijo, začenši s svojo samopodobo. Še malo pa v tekmovanju z umetno inteligenco, človeška sposobnost ne bo več konkurenčna, zato je pametneje, če ključ do ohranjanja človečnosti najdemo v slavljenju svojih sladkih imperfekcij, saj bodo na koncu le-te edini iskreni pokazatelj naše biti.
