Vstajenje: Na pragu doma mora Junak doživeti zadnje ter najnevarnejše srečanje s smrtjo. Poslednja bitka predstavlja tudi nekaj veliko večjega od njegovega lastnega obstoja, saj njen izid nosi daljnosežne posledice za Navadni svet in življenja tistih, ki jih je pustil za seboj. Končno bo Junak uspel, uničil svojega sovražnika in iz bitke prišel očiščen ter prerojen na višji in popolnejši ravni. Z njegovim uspehom se dokončno razrešijo polarnosti, ki so bile na začetku sprte.

Komentar avtorja: “Od vzhajanja sonca na prvem ter polne lune na predzadnjem delu, smo prispeli do budnice, preden lahko zopet vstopimo v nov dan. Delo govori o konceptu časa ter starogrškem aforizmu Panta rhei (»Vse teče«): misli, ki jo je izrazil Heraklit in ki, opravlja pomembno primerjavo človeka z reko- četudi se zdi, da slednja ostaja popolnoma enaka, se sama nenehno obnavlja, zahvaljujoč stalnemu toku svojih voda, zato se v isto ni mogoče potopiti več kot enkrat. Vse je torej podvrženo nenehnim spremembam oz. preobrazbi, kar je tudi primarno sporočilo celotne razstave. Delo hkrati opominja na prebujanje iz kolektivne hipnoze, ki kot Trnuljčica čaka na poljub odrešitve. Izhod iz sanjske sekvence, nam podobno kot pri Alici iz čudežne dežele ali Dorothy iz Oza, omogoča uvid, da je vse kar iščeš oz. po čemer hrepeniš, že v tebi.”