Vrnitev: Dvomljivci izobčeni, sovražniki poraženi, zavezniki nagrajeni. Izziv je dosežen ter smrt premagana. Junak se domov vrne z eliksirjem, ki ima moč preoblikovati svet, kot se je preoblikoval sam, in sicer s trdim delom, odrekanjem in vztrajnostjo. To je zadnja faza njegove poti, v kateri se v Navadni svet vrne kot razsvetljen človek. Njegova vrnitev obenem prinaša novo upanje tistim, ki jih je pustil za seboj ter posledično rešitev njihovih težav skozi sveže pridobljeno perspektivo.
Komentar avtorja: “Zaključno delo Metamorfoz 1 ponuja svarilo junaku na njegovi nadaljni trnovi poti. Prerokbo na filmski klapi prepoznamo kot vizionarsko obarvane poslednje verze, ki jih je avtorjev praprastric Anton Sovrè prevedel večer pred svojo smrtjo, 1.maja 1963 (Pindar, Pitijske ode 1. 98-100). Avtoportret pri tem združuje 3 inspiracije- podobo Tejreziasa, slepega Apolonovega preroka v kombinaciji z ujetim duhom ogledala Sneguljčicine mačehe, pred katerim je iz dneva v dan iskala samopotrditev ter naposled, zagonetno sfingo, ki daje namige, čuva skrivnosti za večno življenje ter drži ključ do človeške popolnosti. Postavitev dela se obenem igra z dobesedenim postavljanjem ogledala družbi, kot tudi z rekom »oči so zrcalo duše«; le-te naš nadaljni antagonist razstave ne premore, zato je obsojen na večni spregled svoje podobe. Sfinga je na otvoritvi razstave pred seboj ponujala tudi popotnico za srečno življenje prvim 147 obiskovalcem in sicer, skozi žreb 147 starodavnih maksim, ki so vpisane na Apolonovo svetišče ter naj bi jih nekoč prejela svečenica Pitija v delfskem oraklju.
